Tudi letos 21. marca praznujemo svetovni dan lutkovnega gledališča in lutk.
V Lutkovnem gledališču Maribor bomo Svetovni dan lutk obeležili v soboto, 19. marca, ko bomo pred dopoldanskima predstavama Piskač iz Hamelina (5+) prebrali poslanico. Popoldan, ob 16. in 17. uri, pa bosta v Minoritski kavarni dve brezplačni interaktivni predstavi za najmlajše Pomlad.
V ponedeljek, 21. marca, bo med 16. in 18. uro odprta razstava lutkovne ustvarjalke Agate Freyer.
Slovensko praznično poslanico je letos zapisala predstavnica najmlajše generacije lutkovnih ustvarjalcev, Aja Kobe, igralka – animatorka Lutkovnega gledališča Maribor, ki je na slovensko lutkovno gledališče pogledala z mladimi očmi.
Mednarodno je že pred nekaj leti napisal Henryk Jurkowski, velika osebnost svetovnega lutkovnega dogajanja, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta. Zato mu letos dajemo besedo, ki nas s posebnim pridihom opominja na pomembnost lutkovnega.
Slovenska poslanica: Na mladih lutka obstoji
Aja Kobe, univ. dipl. igralka in lutkarica
Že v otroštvu sem si želela postati igralka. Edini stik z lutkami, ki sem ga imela takrat, so bile lutkovne predstave, na katere so me kot majhno punčko vodili starši. Moje prvo resno srečanje z lutko se je zgodilo pred dvanajstimi leti, ko sem se vpisala na Akademijo za igro in lutke v Osijeku, kjer je študij dvopredmeten, ob dramski igri dobiš, hočeš ali nočeš, v kompletu še lutkarstvo. Na sprejemnem izpitu so mi dali v roke ročno lutko, čarovnico, in mi rekli, naj z njo povem monolog, ki
sem ga pripravila. Ko sem si jo nataknila na roko, čarovničina glava ni in ni hotela stati pokonci. Trikrat sem začela s svojim monologom in vsakič je glava lutke omahnila. Potem sem globoko vdihnila, pogledala lutki v oči in ji v mislih rekla: "Prosim, pomagaj mi." In lutka me je čudežno ubogala. Pravzaprav se je zgodilo to, da sem z vdihom sprostila od treme napeto roko in s tem, ko sem jo v mislih nagovorila naj mi pomaga, lutko oživela. Takrat se je prebudila moja naklonjenost in ljubezen
do lutk, s katerimi se zdaj profesionalno ukvarjam.
Že med študijem se mi je zdela lutkovna animacija veliko težja od dramske igre, saj mora pri lutkah igralec odmisliti sebe in svoj ego ter vso svojo energijo in gibe prenesti na lutko. Hkrati pa so lutke hvaležna "bitja": vseeno jim je, ali je njihov animator majhen ali velik, mlad ali star, suh ali debel, s krivim nosom ali z visokim čelom, katerega spola je, katere rase, veroizpovedi ali spolne usmerjenosti. Lutka ne obsoja. Če jo spoštuješ in ji zaupaš, bo lutka spoštljivo "ubogala" tebe in naredila to, kar pričakuješ od nje.
Priznani ruski lutkar Sergej Obrazcov je v knjigi Igralec z lutko (1938) napisal, da si, ko se je začel ukvarjati z lutkami, ni mislil, da se bo to spremenilo v " zasmehovan in za mnoge ljudi malo prepričljiv, podcenjevan in omalovaževan poklic, ki se mu pravi - lutkarija." Očitno je lutkarska umetnost že od nekdaj veljala za manjvredno.
Čeprav se v zadnjem času spet in vse bolj uprizarjajo lutkovne predstave, namenjene odraslemu občinstvu, večina še vedno meni, da so lutke in lutkovno gledališče namenjeni samo otrokom. Tega nikoli nisem razumela. Lutkovno gledališče je za otroke zelo pomembno, saj se v njem prvič srečajo z gledališčem in odrsko umetnostjo, kar vpliva na njihov nadaljnji kulturni in gledališki razvoj.
Kadar komu rečem, da sem lutkarica in da delam v lutkovnem gledališču, večkrat slišim komentar: " A, ti si tista, ki je skrita za lutko in vleče nitke." Ko povem, da imam diplomo iz lutkarstva, še bolj čudno gledajo: " A za lutke obstajajo fakultete?" Kdo bi jih obsojal! Kako pa naj vedo, da je v obdobju od njihovega otroštva, ko so si morda ogledali kakšno lutkovno predstavo, postala lutkovna umetnost precej več, kot samo lutke na nitkah. Da poznamo več vrst lutkovnih tehnik. Da se animatorji ne skrivajo vedno za lutko, ampak so včasih tudi vidni ali celo njeni enakovredni partnerji na odru. Da je s sodobno tehnologijo napredovala tudi lutkovna dramaturgija, ki v predstave vključuje tudi video animacije in tako programirane lutke, ki se premikajo same, kot v preteklih dobah mehanične lutke, brez animatorja.
Prav je, da gre tudi lutkovna umetnost v korak s časom, hkrati pa me skrbi, da bodo nove forme izpodrinile tradicionalne lutke in klasično lutkovno animacijo. Morda pa je skrb odveč, saj so zimzelene predstave, kot je na primer Žogica Marogica v režiji Jožeta Pengova, ki letos praznuje 65 let od premiere v ljubljanskem lutkovnem gledališču, še vedno obiskane in v glavnem razprodane. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih le nekaj premaknilo v zavesti ljudi in se je odnos do lutkovne umetnosti spremenil ter so postale lutke bolj cenjene, kot so bile včasih.
V Sloveniji, ki ima že več kot stoletno lutkovno tradicijo, delujeta dve profesionalni lutkovni ustanovi, številne neinstitucionalne profesionalne ali ljubiteljske lutkovne skupine, celo dijaške lutkovne skupine, na slovenskih pedagoških fakultetah pa imajo že vrsto let kot učni predmet lutkarstvo. Pred nekaj leti so tudi na AGRFT uvedli predmet lutkarstvo. V Ljubljani je lani na Ljubljanskem gradu odprl svoja vrata Lutkovni muzej, kar je velika pridobitev za našo stroko in za širšo javnost.
Kljub vsemu se mi zdi, da lutkovna umetnost še vedno ni enakovredna dramskemu gledališču in je obravnavana kot drugorazredna umetnost. O "lutkariji" se še vedno premalo piše, kritik lutkovnih predstav skorajda ni, primanjkuje lutkovne literature v slovenščini, tako domačih avtorjev, kot tudi prevodov tujih. Pred tremi leti je, sicer po več kot desetih letih, ponovno izšla revija Lutka in obudila nekaj upanja. Od leta 2001 imamo lutkarji zopet svoj nacionalni lutkovni festival (Bienale), ki ponuja priložnost za pregled in pretres sodobnega lutkovnega ustvarjanja. Na lanskem Bienalu lutkovnih ustvarjalcev je bil organiziran seminar kritiškega pisanja za lutkovno gledališče, ki je bil zelo uspešen.
Zdaj nas je že kar nekaj šolanih lutkarjev, ki smo se izobraževali na lutkovnih akademijah v tujini, a še vedno nam primanjkuje lutkovnih tehnologov, režiserjev in dramaturgov ter seveda animatorjev.
Močno upam, da se bo to spremenilo. Da bo predmet lutkarstva na AGRFT nekoč prerasel v samostojno študijsko smer. Da bodo kakovostne lutkovne predstave uvrščene v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Da bo lutkovna umetnost, kljub napredni tehnologiji, obstala in razveseljevala otroke in odrasle.
V tej naši mali deželi lutkarjev ni prav veliko, zato smo vsi skupaj kot ena velika lutkovna družina. Na nas je, da ohranimo lutkovno umetnost ter se borimo za njen obstoj in razvoj. Starejši naj prenašajo svoje znanje na mlajše in mladi naj ga ohranjamo, vsi skupaj pa to čudovito umetnost z vsem spoštovanjem gojimo še naprej. Naj živijo lutke!
2. januarja 2016 je preminil profesor Henryk Jurkowski. Bil je resnično neverjetna osebnost - učenjak, raziskovalec, gledališki kritik, avtor in antropolog -, ki je svoje življenje posvetil svetu lutk ter tako za seboj pustil veliko prijateljev in občudovalcev. Njemu in njegovemu navdihujočemu duhu v spomin, se je vodstvo Mednarodnega združenja lutkarjev UNIMA odločilo, da bo za svojo poslanico za leto 2016 ponovno uporabilo prelepo mednarodno sporočilo, ki ga je profesor Jurkowski napisal za Svetovni dan lutk, leta 2011.
***
Mednarodna poslanica ob Svetovnem dnevu lutk
Henryk Jurkowski
Sem v mestu Omsk v Zahodni Sibiriji. Vstopim v etnografski muzej, kjer moje oči nemudoma pritegne veličastna vitrina, v kateri so razstavljene figurice – maliki ugrofinskih plemen Mansev in Hantov. Videti je kot bi pozdravljali slehernega obiskovalca. Instinktivno se odzovem in jim odzdravim tudi sam. Veličastni so. V resnici ponazarjajo še živečo sled duhovnosti rodov primitivnega človeštva. Oni sami in njihov navidezni svet prihajajo iz izvora prvih manifestacij in podob gledališča, tako verskih kot posvetnih.
Umetniške zbirke so polne malikov in sakralnih podob, ki postopoma bledijo iz spomina. A v muzejih je najti tudi lutke, ki vse do danes ohranjajo odtis rok svojih ustvarjalcev in manipulatorjev (lutkarjev). Ali, povedano drugače, ohranjajo sledi človeške ročnosti, domiselnosti in poduhovljenosti. Zbirke lutk – ponos številnih zbiralcev –, je moč najti na sleherni celini, v skoraj vsaki državi. Pravzaprav so pomembna prizorišča raziskav, ki ne ohranjajo le živega spomina, marveč služijo kot pomemben dokaz o raznolikosti naše stroke.
Tako kot številne druge človekove dejavnosti, je dandanes tudi umetnost podvržena dvema najpomembnejšima težnjama: poenotenju in poudarjanju razlik. V kulturnih dejavnostih smo potemtakem priča sožitju dveh nasprotujočih si usmeritev. Povsem očitno namreč zapažamo, kako lahko je v resnici potovati, bodisi po zraku ali po medmrežju, s čimer se množi število stikov, ki jih ustvarjamo na različnih kongresih ali festivalih in ki posledično botrujejo še večjemu združevanju. Vse kaže, da bomo kaj kmalu resnično zaživeli v McLuhanovi globalni vasi.
Takšno stanje stvari pa še ne pomeni, da smo popolnoma izgubili čut za kulturne razlike, marveč zgolj, da bo zategadelj veliko število gledališč po vsem svetu posegalo po podobnemu načinu izražanja. Številne lutkarske sloge, denimo japonskega ningyo joruri ali indonezijskega wayang, so za svoje sprejeli tako v Evropi kot v Ameriki. Istočasno pa gledališke skupine iz Azije in Afrike posegajo po evropskih lutkarskih tehnikah.
Prijatelji me prepričujejo, da če lahko mladi japonski glasbenik postane virtuozni izvajalec Chopina, lahko tudi Američan postane mojster uprizarjanja jorurija ali dalang (lutkarski mojster) wayang purwe (ene izmed tehnik senčnega gledališča). Z njimi se lahko povsem strinjam, vendar pod pogojem, da si lutkar ne prisvoji le lutkarske tehnike, marveč tudi kulturo, kateri le ta pripada.
Veliko umetnikov očara že sama zunanja lepota lutke, čeravno lahko le ta za gledalca predstavlja tudi neverjeten potencial za odkrivanje številnih drugih oblik umetnosti. In prav na ta način lutka v resnici tudi osvaja nova ozemlja. Tako prodorno, da je celo v gledališču igralcev postala vir mnogih metafor.
Splošna navzočnost starodavne figurativne lutke je danes povezana z gibanjem obratno sorazmerno velikosti ozemlja, ki ga je zasedala nekoč. Za to se imamo zahvaliti invaziji predmeta, še v večji meri pa vsemu, kar je povezano s snovjo. Kajti sleherni predmet ali snov nas, kadar sta animirana, nagovarjata in zahtevata pravice do svojega gledališkega življenja. Tako bo odslej predmet zamenjal figurativno lutko in umetniku odprl pot do novega poetskega izražanja ter stvaritev polnih bogatih in dinamičnih podob.
Podobe in metafore, nekoč lastne slehernemu tipu lutke, po čemer so se razlikovale druga od druge, so postale danes vir izražanja vsakega posameznega lutkarja. Tako smo priča novemu, osebnemu poetskemu izražanju, ki ni toliko odvisno od rodovne tradicije, kolikor od umetnikove nadarjenosti in ustvarjalnosti. Poenotenje sredstev izražanja je sprožilo porast poudarjanja razlik. McLuhanova globalna vas se je sprevrgla v njihovo nasprotje. Različna sredstva izražanja so postala dejavnik posameznikovega jezika, ki pa so mu vedno ljubše izvirne rešitve. Tradicija figurativne lutke kakopak ni izginila za horizontom. Dovolimo si upati, da se bo ohranila za vedno, kot dragocena referenčna točka.
Prevod: Nataša Jelić
Zamisel o razglasitvi Svetovnega dneva lutk so člani Mednarodnega združenja lutkarjev UNIMA obravnavali na 18. kongresu združenja, ki je potekal v Magdeburgu, leta 2000. Uradni datum, 21. marec, ki ga je predlagal Dadi Pudumjee, so odobrili leta 2002, na Zasedanju sveta združenja v Atlanti. Prvo sporočilo ob Svetovnem dnevu lutk je bilo poslano v svet leta 2003, v New Delhiju. Sprejeto je bilo z velikim odobravanjem. Od tedaj Svetovni dan lutk praznujemo po vsem svetu.
