Cenjeno občinstvo, drage ustvarjalke in ustvarjalci lutkovnega gledališča!
V svetu, kjer umetna inteligenca in robotika postajata vse bolj prisotni, lutka pridobiva nove razsežnosti. Robotske lutke, virtualni avatarji in hologrami na novo oblikujejo naše dojemanje umetnosti in njenega izraza.
Zanimiv je razmislek o lutkah kot predhodnicah umetne inteligence, saj oživljajo neživo in ustvarjajo vtis samostojnega delovanja. Tako kot lutkar animira marioneto, tudi umetno inteligenco upravljajo algoritmi – a kje je meja med vidnimi nitmi lutke in nevidnimi kodami AI?
O teh vprašanjih razmišljajo tudi letošnje poslanice ob svetovnem dnevu lutkarstva, ki so jih pripravili trije priznani umetniki: Linda Blanchet, Stefan Kaegi in Zaven Paré. V svojih besedilih se osredotočajo na vprašanje, zakaj se ljudje čustveno navežemo na robote, ki nimajo čustev, in jih pogosto dojemamo kot več kot zgolj orodje.
Režiserka in dramaturginja Linda Blanchet se tej temi približa skozi zgodbo o hitchBotu, majhnem robotu, ki je z avtoštopom potoval del Amerike, nato pa so ga našli razkosanega v Philadelphii. Močan čustveni odziv ob njegovi "smrti" je odprl vprašanja o tem, kako lahko robot brez prave avtonomije vzbudi tolikšno empatijo.
Stefan Kaegi, soustanovitelj Rimini Protokolla, raziskuje preplet robotike in umetnosti. V fascinantni večmedijski instalaciji iz Dresdna predstavlja 60 cm veliko marioneto Elona Muska, ki je animirana s pomočjo 15 servomotorjev. Obiskovalci lahko na zaslonih spremljajo, kako človek, ki je sodeloval pri razvoju aplikacije ChatGPT in programa za možganski čip Neuralink, izgublja nadzor nad lastnimi gibi. Kaegi se v svoji raziskavi osredotoča na vprašanje nadomeščanja človeka z umetno inteligenco ter na to, kako stroji postajajo nosilci naših zgodb, čustev in človeške izkušnje.
Zaven Paré, pionir tehnoloških umetnosti, je tradicionalne lutkovne niti zamenjal z elektronskimi kabli in ustvaril robotske lutke. Znamenit je po projektu Robot Actors in produkcijah s humanoidnimi roboti. V poslanici poudarja vpliv novih tehnologij na lutkarstvo in robotiko ter opozarja, da roboti, kljub napredku, niso povsem avtonomni. Poudarja, da lutkovna umetnost ponuja pogled na svet, ki nas spominja, da vse – tudi roboti – "visi na nitih".
Slovenska poslanica razmišlja o svetu, v katerem naših pogledov ne oblikujejo le družbena omrežja in umetna inteligenca, temveč jih vse bolj zaznamujejo grožnje vojne, globalne krize in vse večje razčlovečenje na družbeni in osebni ravni.
Prav lutka nas lahko spomni na naš izvor in bistvo človeškosti – življenje, hrepenenje po smislu, povezanosti, sočutju, ustvarjanju in ne destrukciji. Njeno nenehno nihanje med življenjem in smrtjo, med negibnostjo in gibanjem, odseva našo lastno krhkost, a prav v tej krhkosti tiči njena moč – v trenutku oživitve, v dotiku, ki ji vdihne življenje. S tem presega vlogo umetniškega objekta in postane medij, ki nas lahko znova poveže s simboliko in domišljijo, ter nas na tiho opominja, kaj pomeni biti živ v svetu nenehnih sprememb.
Naj bo lutka tudi v tem letu simbol neomajne vere v moč umetnosti, sočutja in povezanosti ter navdih za soustvarjanje bolj človeškega sveta.
Naj vas pomlad napolni s svežino, mednarodni dan lutk pa naj bo prežet z ustvarjalnostjo!
Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime
Slovenska poslanica
Lutka – odsev minljivosti in hkrati večnosti trenutka
Misel se rojeva v Talinu, na severovzhodu Evrope, kjer odmevi zgodovine nikoli ne utihnejo. V mestu, kjer je pesem postala orožje odpora in simbol svobode, ostaja zavest o krhkosti miru. Tu se prepletajo sledovi preteklih režimov, sence hladne vojne in sodobne napetosti, ki mestnim ulicam vdihujejo občutek, da zgodovina ni le spomin, temveč sila, ki nenehno oblikuje sedanjost.
V času, ko se razčlovečenje ne dogaja le na bojiščih, temveč tudi v medijih, ekonomskih interesih in hladni preračunljivosti najmočnejših, estonsko lutkovno gledališče (Eesti Noorsooteater) s predstavo Frontline v režiji Tina Grabnarja ponuja pretresljiv premislek o vojni. Gledalca postavi v središče konflikta in ga aktivno sooča z vprašanji odgovornosti, resnice in človečnosti.
Predstava nastaja v okviru evropskega projekta Transport, ki raziskuje globalizacijo ter odpira temeljna vprašanja etike in človekovega dostojanstva. Kako ostati človek v svetu, kjer se meje med resnico in manipulacijo brišejo, človečnost pa izginja v brezosebnih mehanizmih moči?
Lutka praznuje na praznik pomladi, v času enakonočja, v prehodu med svetlobo in temo, med življenjem in smrtjo – v stičišču, kjer se nasprotja združujejo v harmoniji. Tako kot pokrajina ob obali Baltskega morja, ki se v prehodu iz zime v pomlad trg iz mraza in znova išče svoj ritem, tudi lutka odseva minljivost in hkrati večnost trenutka. Tako kot led razpoka in razkriva življenje pod seboj, tudi lutka nosi v sebi tihi utrip – pričakovanje gibanja, smisel, neizrečeno zgodbo. Njeno srce bije v iskanju pomena, v hrepenenju po življenju. Njeno bistvo oživi skozi dih in voljo animatorja – tistega, ki ji vdihne življenje (animare).
V svetu, nasičenem s podobami, a osiromašenem v avtentičnih izkušnjah, kjer se posameznik vse bolj izgublja v hrupu množic in brezciljnem hitenju, lutka ohranja nekaj prvinskega – spomin na moč odrskega udejanjenja, na simbolno govorico geste, na čudež animacije. V sebi nosi starodavno vprašanje: Kaj pomeni biti živ? Je življenje zgolj gibanje, ali je v njem še kaj več? Medtem ko se človek odtujuje od narave, lutka ostaja zvesta njenemu ritmu – cikličnemu prebujanju, ki v sebi nosi obljubo preobrazbe.
Je tiha pripovedovalka zgodb, nosilka simbolov, ki vznikajo v globinah človeške psihe, šepetalka neizrekljivega. Ko prestopi prag med negibnostjo in gibanjem, oživi in postane odsev univerzalne človeške izkušnje. Njena moč se skriva v paradoksu – je prisotnost v odsotnosti, glas v tišini, živa v svoji neživosti. V tej dvojnosti odseva človeško hrepenenje po pomenu in preseganju minljivosti.
Med prahom in svetlobo odra, med pozabo in trenutnim obstojem se rojeva njena zgodba. V njenem krhkem, a izraznem gibu je utelešena človeška izkušnja – tisto, kar nas loči od strojev in algoritmov. V svetu, ki postaja mehaniziran in brezoseben, lutka s svojo otipljivostjo in ranljivostjo opominja na dragocenost bivanja. Čeprav je odvisna od animatorja, s tem ne izgublja moči – ravno nasprotno, ko oživi, postane zrcalo človeka, ki v času izgube smisla išče svojo pot.
Lutka nikoli zares ne umre. Vztraja, ker vztraja umetnost, ker vztraja človekova neukrotljiva želja po ustvarjanju. Ko animator konča predstavo, njen duh ostaja – v spominu gledalca, v občutku, ki ga je pustila, v nečem neoprijemljivem, a globoko človeškem.
Kot pomlad, ki se vedno znova vrača.
Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime
Ajda Rooss je leta 2002 diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Od leta 2011 in 2022 je opravljala funkcijo umetniške vodje Lutkovnega gledališča Ljubljana ter mednarodnega festivala lutkovne umetnosti LUTKE, kjer je pomembno prispevala k razvoju in mednarodnemu prepoznavanju sodobne slovenske lutkovne umetnosti. Leta 2015 je bila ena od snovalk Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu. Po letu 2022 deluje kot svobodna umetnica. Za jubilejno 60. Borštnikovo srečanje (2025) je oblikovala tekmovalni program festivala. V začetku leta 2025 je prevzela funkcijo predsednice Slovenske UNIME. Trenutno kot dramaturginja sodeluje v koprodukcijskem projektu Transport, režiserja Tina Grabnarja, v okviru katerega bo do septembra 2025 nastalo šest uprizoritev, ki tematizirajo aktualne izzive globalizacije.
Lutkovno umetnost razume kot univerzalni jezik, ki skozi simboliko in metaforiko, abstrakcijo in asociativne elemente omogoča subtilne transformacije kompleksnih družbenih in eksistencialnih tem ter stremi k ustvarjanju močne čustvene in intelektualne gledališke izkušnje.
Mednarodne poslanice
Solze ob smrti robota
Ko sem leta 2017 iskala temo za naslednjo predstavo, sem se med prebiranjem različne literature navdušila nad umetno inteligenco. Čez čas sem naletela na novico o tem, kako je poleti 2014 hitchBot, majhen štoparski robot, ki sta ga Frauke Zeller in David Harris Smith iz Toronta zasnovala za preučevanje odnosa med ljudmi in stroji, sam prečkal Kanado od vzhoda do zahoda. Robotski avtoštopar je imel v humanoidnem telesu, ki naj bi pri ljudeh vzbujalo empatijo, vgrajen osnovni pogovorni agent. Med potjo je vsakih 20 minut samodejno posnel fotografijo in tako dokumentiral svoje potovanje. V 26 dneh je opravil 10.000 kilometrov in prispel v Victorio, kjer ga je zmagoslavna množica pozdravila kot junaka. V sklopu tega eksperimenta se je porajalo vprašanje: Ali lahko roboti zaupajo ljudem? Leta 2015 se je hitchBot odpravil na drugo potovanje, čez Združene države, od Salema do San Francisca. Toda že po nekaj dneh je bilo potovanja nenadoma konec: v Philadelphii so razkosanega robota našli zakopanega med odpadlim listjem. Bil je celo ob glavo. Ta tragični konec je po vsem svetu sprožil izjemen čustveni odziv. Žalost in ogorčenje so izražali tako novinarji, oboževalci robotskega štoparja kot tudi otroci. Osebno se mi je zdel ta skorajda enoglasen čustveni odziv pretiran in hkrati fascinanten: zakaj ljudje jočejo zaradi "smrti" robota? Kakšne vezi so se spletle med njimi in hitchBotom? In kaj tovrstna čustva do umetnega bitja razkrivajo o nas?
V okviru pisanja predstave Killing Robots, ki je nastala leta 2019, sem se zato odločila poglobiti v ta roboticid. Intervjuvala sem ljudi, ki so robotka srečali, sama sem opravila kos njegove poti čez ameriško prostranstvo in preučila 10.000 fotografij, ki jih je posnel.
Povezala sem se z njegovima snovalcema, Frauke Zeller in Davidom Smithom, ter z Jeanom-Pierrom Merletom s francoskega Nacionalnega inštituta za raziskave na področju digitalne znanosti in tehnologije (INRIA) in skupaj smo naredili robota-igralca: skorajda identično frankofonsko repliko hitchBota. S tovrstno dramaturško izbiro sem želela doseči, da bi ekipa in jaz na lastni koži izkusili odnos z robotom in tako bolje razumeli vezi, ki so se vzpostavile z robotom čez lužo.
Podobno kot izvirni robot je bil tudi naš robot-igralec velik kot šestletni otrok in narejen iz poceni materialov: roke in noge so bili plavalni črvi, trup je bilo vedro, štirje LED-paneli pa so predstavljali večno nasmejan animiran obraz. Toda za odrsko predstavo sem bila trdo odločena, čeprav si tega nisem znala pojasniti, da mora imeti neko vrsto "avtonomije", s katero bi nas lahko presenetil. Zdelo se mi je, da bi bil potem manj predmet in bolj robot-igralec. Ker se nismo nadejali tehničnih težav, smo mu na telo namestili senzorje in lidar, kar je omogočilo animiranje obraza in trupa glede na bližino drugih igralcev. Podobno kot pri hitchBotu smo mu vgradili pogovornega agenta. Toda v nasprotju z izvirnim robotom, ki je pogovore sproti pozabljal in bil zato obsojen na večno sedanjost, je imel naš robot neke vrste spomin, ki ga je s pogovori bogatil, zaradi česar je lahko v živo "improviziral" z igralci.
Med vajami sem opazila, da se je odnos ekipe do robota po tem, ko je dobil funkcijo govora, močno spremenil. Nekaterim se je zdel nadležen, ker je nenehno posegal v dogajanje, medtem ko so bili drugi ganjeni ob njegovi vedrosti in krhkosti. Budno sem spremljala, kaj ga je kdo poskušal naučiti, še posebej, ker je bil namenjen za nastope pred šolskim občinstvom. Raznežili smo se, ko je ponovil stavek, ki ga je izrekel neki član skupine, in se nelagodno spogledali, ko je razkril depresivna nagnjenja nekega drugega člana oz. trapast smisel za humor tretjega. Vsak od nas se je nanj na svoj način navezal, še posebej pogosto nas je skrbelo zanj, ker se je zaradi težkega in okornega trupa tolikokrat prevrnil.
Med predstavami se je izkazalo, da je včasih nepopoln, a vselej očarljiv igralec. Zakaj smo se raznežili vsakokrat, ko se je razjasnil njegov iz LED-diodic sestavljen obraz? Ta okorna lutka navsezadnje ni bila prav avtonomna, saj se ni mogla samostojno premikati in smo jo nosili, vgrajeno pa je imela umetno inteligenco iz leta 2018, ki je bila takrat še v povojih.
Nekje sem prebrala, da človeški možgani povsod iščejo življenje. Celo ko se zazremo v nebo, v oblakih opazimo obrise obraza. Morda to pojasnjuje, zakaj smo trepetali, ko smo videli hitchBota ždeti ob cesti sredi ameriškega prostranstva, in zakaj smo prelivali solze, ko smo ga našli zapuščenega med odpadlim listjem.
Linda Blanchet
Dragi prijatelji na vrvicah,
nisem lutkar niti izdelovalec lutk. Vendar sodelujem pri dveh projektih, v katerih igrajo roboti vlogo lutk. Sklepam, da me je Zaven Paré ravno iz tega razloga zaprosil za nekaj uvodnih besed o tem, kako sta nastala omenjena robotska projekta.
Živimo v času, v katerem so lutke koristna metafora za tiste, ki skušamo razumeti, kaj nas usmerja – ko lutkarja nadomestimo s strojem. Taka je bila vsaj izhodiščna zamisel, ki sem jo najprej predstavil nemškemu piscu Thomasu Melleju: kaj bi zanj pomenilo, če bi ga med predstavo nadomestil humanoidni robot, ki bi mu bil podoben? Thomas ima bipolarno motnjo, zato mu je nastopanje pred občinstvom neprijetno. Spoznala sva inženirja animatronike, ki je za igrane filme izdeloval realistične lutke (da resnični igralci ostanejo nepoškodovani, če je na primer v akcijskem filmu treba koga razstreliti), a je zaradi digitalne postprodukcije ostal brez dela. Privolil je in izdelal Thomasovo kopijo s silikonskim odlitkom njegovega obraza in rok ter jo animiral z 32 servomotorji. Nato smo dodali še posnetek Thomasovega glasu. V naši predstavi Uncanny Valley (slov. Srhljivi dol) Thomasov robotski dvojnik razmišlja o tem, kaj pomeni, če človeka nadomesti robot, in s tem ubeži krhkosti, ki jo prinaša "biti človek". Številni gledalci so sočustvovali s humanoidom, nekateri pa so se z njim celo poistovetili. Spodbudilo jih je k razmisleku o tem, kako so bili sami programirani znotraj družbenega konteksta, v katerem so odraščali. Tema predstave je postalo razmerje med psihološko soodvisnostjo in svobodno voljo. Učinek klasične lutke, ki ga je v tem primeru reproduciral stroj, je poskrbel za srhljivo doživetje.
Od nastanka tega dela je minilo šest let in algoritmi so od takrat zelo napredovali. Iz dneva v dan nas obkroža vse več ponarejenih ("deepfake") posnetkov. "Digitalno lutkarstvo" je postalo nezahtevna obrt, ki jo izvaja poceni programska oprema. Naše spletne inačice počnejo stvari, ki jih v resnici nikoli nismo počeli, in morda se celo slišimo govoriti stvari, ki jih nikoli nismo izrekli. Prav zato sva s sodelavko Helgard Haug iz skupne gledališke skupine Rimini Protokoll pripravila instalacijo za novi muzej zbirke lutkovnih gledališč v Dresdnu (na ogled do junija 2025). V sklopu potopitvene instalacije sva za sobo "Alter Ego Raubkopie" k sodelovanju povabila 70-letnega lutkarja Christiana Werdina, ki je iz hruškovega lesa izdelal 60 cm veliko marioneto Elona Muska. Ne zato, ker smo že takrat predvideli, do bo Musk v svojih rokah kmalu držal niti politikov, temveč zato, ker smo ga želeli kontrolirati in vleči njegove niti s pomočjo 15 servomotorjev. Motorje so sprogramirali študenti lutkarstva z Univerze za uprizoritveno umetnost Ernst Busch. V tem zabavnem procesu so študenti z lastnoročno izdelanimi igralnimi palicami upravljali različne dele Muskovega telesa, gibe pa posneli na animacijski računalnik. Ta zdaj v Dresdnu vsakih 20 minut predvaja lutko mini Muska. Občinstvo pa je priča temu, kako človek, ki je sodeloval pri snovanju spletne aplikacije ChatGPT in programa za možganski čip Neuralink, izgublja nadzor nad lastnimi gibi.
Če bomo na svet okoli nas začeli gledati kot na lutkovno gledališče, nam bo morda lažje prepoznati, kako nas vodijo nevidne niti.
Želim vam vse dobro v naslednjem lutkarskem letu!
Stefan Kaegi
Ko sem prejel povabilo k sodelovanju pri mednarodnem dnevu lutk, sem najprej pomislil, da bo namenjen spominu na vse lutke, ki so izginile, utonile v pozabo ali končale kot pojedina za termite. Ko pa sem izvedel, da bodo v ospredju nove tehnologije, sem spoznal, da lahko ta dan posvetimo razmisleku o prihodnosti. Glede na to, da je prihodnost že tako rekoč na pragu, si je namreč ni težko predstavljati – v primežu ima celo naše sanje.
Že zjutraj, ko se prebudimo iz sanj, uporabimo električni kavni aparat. Vse, kar naredimo, je, da pritisnemo na gumb. Po tem aparat brezdelno ždi do konca dneva. Tako kot druge gospodinjske robotke, ki jih imamo na kredencah, tudi tega najverjetneje pustimo v stanju pripravljenosti. Pa vendar je aparat za kavo, s katerim si delimo prostor v svojem domu in ga redno uporabljamo, čeprav le za nekaj minut, zgolj predmet. Zakaj se torej zdi, da prihodnost bolj kot kdaj koli prej pripada strojem?
Če figuri vdihnejo življenje že trije kosi lesa, kaj naj potem rečemo o pametnem kavnem aparatu ali človeku podobnih likih, ki jih oživlja elektrika, ki jo proizvajajo motorčki in črpalke? Roboti so vendar komajda bolj zapleteni od gospodinjskih aparatov. Vse, kar jim manjka, je sposobnost govora, da bi nam povedali, kako jim je dolgčas. Zrcalo avtomata ni nikoli daleč.
Po drugi strani lahko prek zrcala lutke uzremo nekoliko drugačen pogled na svet in njegove umetnije. Sodobni inženirji kdaj pa kdaj povabijo lutkarje k sodelovanju pri izpopolnjevanju gibov robotov; tako je denimo mojster tehnike bunraku Kanjuro III leta 2010 obiskal laboratorij japonskega robotika Hirošija Išigura. Kaj kmalu bodo pri oblikovanju osebnosti novih avatarjev morda sodelovali tudi pisatelji, saj animiranje neživega ni dovolj: treba je znati tudi pripovedovati zgodbe. Zgodbe o robotih že poznamo, nekateri so celo igralci in zmorejo utelesiti like. Tovrstni roboti so glasniki prihodnosti – bolj ali manj oddaljene in malo verjetne –, v kateri bodo igrali vloge spremljevalcev, partnerjev, sodelavcev, pomočnikov, prijateljev ali tekmecev. A za zdaj so le kot lutke: nekateri delujejo po vnaprej programiranih protokolih, ki so podobni tehničnim iztočnicam v gledališču, drugi pa so daljinsko vodeni, daljinsko upravljani ali daljinsko robotizirani. Robotiki so za ta sistem skovali celo kratico: SWoOZ (Super Wizard of Oz). Pri tej platformi se manipulator postavi v drugo sobo laboratorija, v zakulisje predstave, v kateri nastopajo roboti.
"Vodenje in posnemanje z namenom simuliranja" je mantra humanoidne robotike, medtem ko je mantra lutkarja "manipuliranje z namenom interpretiranja in upodabljanja". Ta vzporednica poudarja bližino obeh disciplin in njuno zmožnost, da se medsebojno bogatita s projekti, ki jih ponujata občinstvu.
Robotika je že povsod, tako v zakulisju kot v svetu onkraj odra. Tehnologija dronov omogoča lebdenje predmetov, ki bi zaradi gravitacije sicer padli, in po natančnosti daleč prekaša človeške gibe, za povrh pa zmore ogromno ponavljanj. Toda lutkovna umetnost nas opominja, da noben predmet ni popolnoma avtonomen. Spomnimo se gumba na kavnem aparatu. In pomislimo tudi na to, da se mehanske komponente obrabijo, da se baterije izpraznijo in da se lahko vsak del pokvari.
Kaj bi bili roboti brez lutk, ki bi jih opominjale, da vse visi na nitki?
Zaven Paré
