V Cankarjevem letu se Lutkovno gledališče Maribor pridružuje poklonom največjemu literatu. Poleg predstave Moj lajf gostimo dve razstavi.
Cankar v stripu z Založbo Škrateljc
Likovna razstava Cankar v stripu je spremljevalni dogodek ob premieri lutkovne predstave Moj lajf po literarni predelavi Cankarjeve povesti Moje življenje Boštjana Gorenca - Pižame. Moj lajf je del zbirke Cankar v stripu, ki jo je ob 100-letnici smrti slavnega pisatelja izdala Založba Škrateljc. Zbirka obsega tri stripovske predelave:
Andrej Rozman Roza in Damijan Stepančič sta premlevala Hlapce in ustvarila strip: Hlapci – ko angeli omagajo.
Boštjan Gorenc Pižama in Tanja Komadina sta pretresala Moje življenje ter spisala in izrisala Moj lajf.
Žiga X Gombač in Igor Šinkovec sta pravičniško premišljevala Hlapca Jerneja in njegovo pravico in ustvarila stripovsko basen Hlapec Jernej in pasja pravica.
Ilustratorji vsak s svojo likovno tehniko in vsak z drugačno estetiko razkrivajo še neodkrite razsežnosti Cankarjevega literarne zapuščine. Ta je še danes neverjetno aktualna in živa, kar je glavno sporočilo te razstave.
Slovenstvo, Ivan Cankar in Janez Boljka z Visart društvom iz Ljubljane
Kurator razstave in izbor likovnih del Aleksander Bassin
Koordinatorica projekta Matena Bassin
Razstava je realizirana v sodelovanju z umetnikovim sinom akademskim slikarjem Miho Boljkom.
"Kipar Janez Boljka je leta 1969 na razstavi v ljubljanski Mali galeriji predstavil svojega prvega Cankarja, prvega iz vrste odličnih študij, ki so nastajale kasneje, po kiparjevih uspešnih nastopih na obeh natečajih za Cankarjev spomenik. Nastajale so kot posledica izrazito nekonvencionalnega umetnikovega hotenja, da bi prav s Cankarjem izpovedal tisto, kar more prenesti, preliti v likovni jezik. To je pogled sodobnika na polpretekli čas in vedno navzočo aktualnost Cankarjeve
literature.
Portret človeške figure je v modernem času lahko kljubujoči posameznik ali samo še poveličan
spomin nanj. Vidimo vizionarsko podobo uničenja, zmage nad sebi enakim v boju,
ki je brez logike in brez razrešujoče prihodnosti.
Boljka ne gre do skrajnosti: kadar se zavestno opredeli za portret določenega sodobnika,
ga spregledamo bolj po njegovih prepoznavnih psiholoških značilnostih. Tu se kipar
povzpne do tiste stopnje, ki združuje vizionarnost z grotesko, ne da bi njegov portretiranec
postal anonimni udeleženec večnega boja za razkritje idealne resnice, v katero naj
bi slepo veroval, boja, ki prehaja v absurdno stanje. Vizionarnost, združena ali pretirana
v grotesko, je videnje jasnovidca, v katerega telo je čas vrezal svojo neizprosno komponento.
Kipar jo je interpretiral z menjavanjem polne, draperijske oblike in slikovitejše,
razjedene površine. Figura kaže izliv boemščine, njenih zunanjih znakov: razmršenih las,
privihanih brk, ovratne pentlje, malomarno ogrnjene pelerine in neizbežne bele krizanteme.
Boljka je v širokem kontekstu raziskoval možnost svoje figure. Od prve, podobne
ribniškemu krošnarju, preko naslednjih, zrediciranih na plastični obod poprsja s poudarjenimi
izrazitimi, stisnjenimi rokami ali z rokami, zlitimi z gmoto oboda, ki ga izpolnjujejo
prazni medprostori. Prišel je do monumentalnega oprsja z močno ramensko, skeletno
konstrukcijo in ekspresivno modelirano glavo, iz katere strmita globoki očesni votlini,
do vzravnane draperijsko obravnavane figure, ki v bistvu sintetizira vmesne stopnje. Ta
predstavlja tudi izhodišče za dokončni spomeniški osnutek, ki se "ogleduje" v bronastih
negativih podnožja in v vodni gladini fontane.
Intenzivni študijski napori so rodili novo Cankarjevo podobo. Avtor si jo je zamislil v
spomeniški plastiki. V eksterieru, kot spomin na človeka–umetnika, na našo celotno moderno,
na njen vizionarsko-poetični duh, na kritično misel. Žal so bile triletne naporne
študijske izkušnje zaman: javna razstava celotnega študijskega gradiva z vsemi različicami
leta 1974 v ljubljanski Mali galeriji ni prepričala slovenske javnosti, da bi lahko Janez
Boljka uresničil svoje videnje v monumentalni javni izvedbi. "
Aleksander Bassin
